Institucionalno varstvo – intervju z aktivistko
Potem je pojasnilo, na katerega naletimo v večini ustanov, namreč da je premalo sredstev za boljše ravnanje, zgolj izgovor? To je čisti izgovor. Sredstev je dovolj, če so pravilno razporejena. Ziherl pravi, da je danes demokracija, da je vse drugače. To je laž. Večina ljudi, s katerimi govoriš, bo povedala podobno kot jaz: institucije puščajo […]
Potem je pojasnilo, na katerega naletimo v večini ustanov, namreč da je premalo sredstev za boljše ravnanje, zgolj izgovor? To je čisti izgovor. Sredstev je dovolj, če so pravilno razporejena. Ziherl pravi, da je danes demokracija, da je vse drugače. To je laž. Večina ljudi, s katerimi govoriš, bo povedala podobno kot jaz: institucije puščajo grozne, travmatične izkušnje oz. vtise. Nekaj jih bo reklo nasprotno, nekaterim je bolje tam. Vendar ko začneš raziskovati, ugotoviš, da je to posledica njihovega stanja pred prihodom v ustanovo, ki je bilo še slabše. Ljudje gredo na psihiatrijo, ker nimajo za kurjavo, recimo. Ker nimajo za hrano. Ne gre samo za duševno stisko, gre za preživetje. Kako je mogoče priti v psihiatrično bolnišnico, če nisi bolan oz. v kliničnem stanju, ki bi to zahtevalo? To sploh ni problem. Te vzamejo. Če te poznajo, pa sploh. Na to temo so delali tudi poizkuse, recimo znanstveniki, ki so se dali hospitalizirati, potem pa niso več mogli priti ven. Psihiatri in psihiatrinje pri nas, tudi Bojan Zalar, recimo, ki je glavni v Ljubljani, so prepovedali svojim zaposlenim, da bi se udeležili akcij Iz-hoda. Gre za izjemno močan lobi, ne vem, kako je to v Sloveniji sploh možno. V Italiji, recimo, so se psihiatri in delavci v ustanovah sami pritožili, da na tak način ne morejo delati, da so metode neprimerne, nečloveške. Poiskali so druge koncepte dela in oblike pomoči. V Angliji se je pritožila politika. Pri nas se nihče. Naša varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek – Travnik, ki je psihiatrinja, skrbi za pravice psihiatrov, ne za pravice ljudi. Absurd. Dobro, govoriva o stroki. Kaj pa ljudje, ki nimajo vpogleda, ki se ne spoznajo, zakaj ne govorijo o tem, zdi se, da ta težava nikogar ne zanima, dokler so norci in zločinci nekje daleč stran. Zdi se mi, da si, sploh če gre za stare ljudi, večina sploh ne predstavlja drugega. Tisti, ki so na vozičku, ali pa osebe z demenco, z duševnimi motnjami …, bi lahko živeli drugače. Bolj svobodno in dostojanstveno. Ampak to je očitno nepredstavljivo, tudi ko razložiš, da je vse samo stvar drugačne organizacije sistema, pomembno je biti v skupnosti, ni treba, da so nekateri izolirani v norišnicah na robu civilizacije. Kot rečeno, nekateri to razumejo in nas podprejo, drugi nas kličejo po telefonu in se kregajo z nami. Največkrat tisti, ki ne vedo, kaj bi rekli, pravijo, da mi ne vemo, kaj se dogaja, da nimamo pojma, čeprav imamo mogoče več realne prakse kot kakšen psihiater, ki že dvajset let dela. Doba, ki jo psihiater preživi z enim človekom, je namreč zelo majhna, od pet do sedem minut na obisk. Vrniva se nazaj. Mi lahko bolj podrobno razložiš koncept prehodne stanovanjske skupine? Kako je sploh mogoče odpraviti zapiranje ljudi v strogo ločene objekte? Gre za stanovanje, garsonjero, kar koli …, kjer ljudje živijo in imajo možnost pomoči na domu. Se pravi, nekdo je tam, ki dela za njih. Govorimo o ljudeh, ki potrebujejo podporo predvsem, ko imajo določene težave, običajno ne rabijo veliko, morda celo to, da jih vsi pustijo pri miru, nočejo še več strokovnjakov okoli sebe. Včasih sicer potrebujejo zdravniško pomoč. Bistvena je prehodnost teh skupin, do katere je sedaj nemogoče priti. Osnovni namen je, da človek, ki pride iz psihiatrične bolnišnice ali institucije, preživi neko obdobje (pol leta, leto) v skupini, v kateri vidi, koliko je sposoben za samostojno življenje oziroma koliko podpore potrebuje. Tam ima na voljo osebje, ki mu pri tem pomaga. Po tem obdobju naj bi človek sam živel dalje, seveda še vedno z možnostjo podpore na malo drugačen način. Stanovanjske skupine obstajajo, ustanovijo se prek javnega socialno varstvenega razpisa, s katerim imamo nevladne organizacije ogromno problemov. Drugo pa je, da niso prehodne, ker ljudje tam začnejo za stalno živeti. Tako skupina postane na pol institucija. Trudimo se, da bi postale prehodne, se pravi, da jim jaz po določenem času pomagam najti lastno stanovanje in vse, kar rabijo za naprej, osebni načrt za življenje, delo …, dokler ne zaživijo samostojnega življenja. Še en problem je to, da pri nas ni stanovanjske politike. Ne da ni urejena, sploh je ni, za nobeno ranljivo socialno skupino, niti za mlade, brezdomce … Posledično ne moreš najti stanovanja, ljudje ostanejo tam, kjer so, dokler se rešitev ne pojavi sama oziroma si jo nekako izboriš. V tujini recimo zapirajo zavode in selijo ljudi neposredno v neprofitna stanovanja brez prehodnega obdobja, kjer jim dajo vse tisto, kar nujno potrebujejo. Ali pa rešujejo težave celo na domu. Primer: osamljena zakonca, žena bolnica z demenco, mož invalid – preuredijo jima dom tako, da nemoteno prebivata v njem in jima omogočijo bolniško oskrbo. Pravega primera prehodne stanovanjske skupine iz tujine pa ne poznam. Celoten intervju najdete na spletni strani park.si