Komunikacija v živih bitjih poteka na več nivojih, v katere so vključeni različni organi in sistemi. Pri sesalcih se je razvil način komunikacija s pomočjo živčnega in endokrinega sistema, seveda pa jima pri tem pomagajo tudi drugi, kot so npr. limfni, krvni,…
Človek ima kot najvišji organizem tudi najbolj razvit živčni sitem, ki mu kraljujejo možgani in hrbtenjača. Zaradi kompleksnosti v njegovem delovanju živčni sistem še zdaleč ni do konca raziskan, znanstveniki še vedno ne razumejo posameznih podrobnosti v delovanju samih živcev, možgani in njihove neštete povezave pa so bili večkrat opisani kot »najmogočnejša stvaritev narave«.
Komunikacija v živčnih vlaknih poteka s pomočjo električnih in kemijskih signalov, ki se prenašajo skozi in med živčnimi celicami. Električni signal je v bistvu akcijski potencial membrane živčne celice, ki označuje njeno vzdraženje in delovanje. Ta signal se nato prenese preko celotne dolžine vlakna do živčnih končičev in od tam v naslednjo celico s pomočjo kemijskih spojin – nevrotransmiterjev.
Za ohranjanje homeostaze pa je potrebno delovanje celotnega organizma, drugi najpomembnejši del pri tem pa so endokrine žleze, ki z izločanjem hormonov tudi skrbijo za komunikacijo v organizmu, le da delujejo mnogo počasneje od živcev, vseeno pa je njihovo delovanje z živčnih tesno povezano.
Hipotalamus je tisti del možganov, ki ima dvojno vlogo, nevronsko in endokrino, služi torej kot nekakšen povezovalec med živčnim in endokrinim sistemom, ki sta med seboj izrazito povezana, medsebojno nadzorujeta delovanje, hormoni pa so celo glavni pri izgradnji centralnega živčnega sistema.
Akupunktura je starodavni način zdravljenja, ki le počasi pridobiva pristaše v zahodnem svetu, predvsem zaradi mističnih principov, na katerih sloni. Obstaja več teorij o mehanizmih delovanja, najbolj priznana od vseh je nevrohormonska teorija, ki je sposobna razložiti nekatere analgetične učinke akupunkture v poveza z vzbujanjem živčnih končičev in nastajanju nevrohormonov (opioidov) v centralnem živčnem sistemu, kar povzroča zvišanju pragu bolečine.
Druge teorije (talamična, morfogenetska) poskušajo razložiti učinke na bolj holističen način, pri čemer upoštevajo nevrohormonsko in jo vključujejo. Na žalost imajo namesto dokazov zgolj hipoteze in zahod še dolgo ne bo pripravljen, da bi njihove teorije sprejel.
3 Živčne komunikacije
3.1 Naloge živčnega sistema
Organi živčnega sistema so možgani, hrbtenjača in živci, naloge živčnega sistema pa so komunikacija med različnimi deli telesa, kontrola nad telesnimi funkcijami, njihova integracija in prepoznavanje senzoričnih dražljajev. Vse z namenom ohranjanja stabilnih pogojev v človeku (homeostaze).
Hrbtenjačo in možgane imenujemo tudi centralni živčni sitem, ki skrbi za procesiranje informacij, periferni živčni sitem pa so živci (sestavljeni iz več živčnih vlaken), ki povezujejo čutila in mišice s centralnim sistemom.
Slika 1: živčni sistem
3.2 Lipidni dvosloj in membranski potencial
Kot vsaka celica, ima tudi živčna celica membrano sestavljeno iz lipidnega dvosloja, ki je zaradi svojih kemijskih lastnosti selektivno nepropustna. V membrani obstajajo proteinske črpalke in kanali, ki omogočajo pasivni in aktivni prenos ionov skozi membrano. Proteinski kanali omogočajo pasivni transport v smeri elektrokemijskega gradienta, črpalke pa s pomočjo ATP energije omogočajo prenos snovi tudi v nasprotni smeri. Oboji skupaj so odgovorni za ohranjanje mirovne membranske napetosti, ki drži več ali manj stalno vrednost v času celične neaktivnosti.
Za potencial je odločilna prisotnost ionov v notranjosti in zunanjosti celice (K+, Na+, Cl-, HCO3- ) in negativno nabitih proteinov v notranjosti celice, ki zaradi svoje velikosti v nasprotju z manjšimi ioni ne morejo skozi membrano. V splošnem je koncentracija K+ v celici kar od 20 – 100 krat večja od zunanje, koncentracija Cl- pa ravno obratna, medtem ko je za Na+ značilno 5 – 15 krat večja zunanja koncentracija.
Eden izmed glavnih razlogov za potencial je delna prepustnost membrane za K+ ione, ki lahko skozi proteinske kanale difundirajo v zunanjost z manjšo koncentracijo. Na ion tako delujeta dve sili, električna in difuzijska. Tako je kalijev ravnotežni potencial tolikšen, da se električna sila izenači z difuzijsko in tako prepreči izhajanje K+ ionov. Velikost potenciala lahko zapišemo z Nernstovo enačbo
(1)
Koncentracija kalijevih ionov znotraj celic mora biti (zaradi negativno nabitih proteinov v notranjosti celice – seveda je napetost kjerkoli znotraj celice enaka 0) več ali manj konstantna, to pomeni, da izvencelična koncentracija odločilno vpliva na ravnotežni potencial in s tem tudi na mirovni membranski potencial. Njegova velikost je zelo blizu velikosti kalijevega ravnotežnega potenciala, nanjo pa vplivajo še ravnotežni potenciali za druge ione. Pri normalnih pogojih je membrana prepustna tudi za Cl-, vendar je ta v živčnih celicah znatno manjša od kalijeve. Slabo propustna je membrana tudi za Na+ ione, ki so pravzaprav tisti, ki povzročajo, da je mirovni potencial manjši od kalijevega ravnotežnega. Vrednosti ravnotežnega potenciala v živčnih celicah , kar je manjše od UK ravno za toliko kot prinese UNa. Vrednost je negativna, kar pomeni da je notranjost celice, negativna glede na zunanjost (potencial 0 V). Izračun nam prikazuje naslednja enačba.
(2)
Če bi na mirovni potencial vplival le pasivni transport, bi lahko (zaradi razlike med mirovnim mebranskim potencialom in višjim kalijevim ravnotežnim) prišlo do znižanja potenciala zaradi difuzije ionov. Tako znižanje preprečuje aktivni transport s pomočjo proteinskih črpalk, ki vrača ušle ione s pomočjo energije ATP.
3.3 Živčna celica
slika 2: živčna celica (shematsko)
Osnovna funkcionalna enota živčnega sistema je živčna celica ali nevron, specializirana celica za prenašanje informacije po telesu. Običajno je sestavljena iz some, dendritov in aksona (nevrit) (slika 2). Soma je celično telo, ki vsebuje celične organele, dendriti pa so izrastki, ki se navezujejo na druge celice, od katerih sprejemajo fiziološko informacijo. Akson je dolg izrastek, živčno vlakno, ki je sposoben informacijo v obliki živčnega impulza prenašati po vsej svoji dolžini, od celičnega telesa do neke oddaljene točke. Akson se običajno konča v živčnih končičih.
Vhodni signal, ki ga sprejme celica, lahko deluje pospeševalno ali zaviralno na nastanek postsinaptičnega potenciala (celice, ki ji signal prenaša), poleg tega lahko ena celica signal posreduje naprej več celicam, prav tako pa ga lahko tudi prejema od več vlaken. Za nastanek postsinaptičnega potenciala je tako odgovorna vsota vseh signalov, ki jih celica dobi. Živčna celica deluje kot nekakšno vezje z mehko logiko na vhodu in dvojiškim signalom na izhodu.
Živčni sitem vsebuje tudi celice, ki ne sodelujejo v prenosu informacije (glia). Te celice tvorijo (ne vedno) mielinski ovoj (imenujemo jih tudi Schwannove celice – Schwannov ovoj), ki zaradi svoje izolatorske vloge povečujejo hitrost prevajanja signala. Mielinska ovojnica je na mestih prekinjena, te prekinitve – Ranvierjevi zažemki so kraji, kjer se dogaja depolarizacija. Ta se ne dogaja več zvezno, temveč skokovito, od zažemka do zažemka. Ranvierjev zažemek je tudi mesto, na katerem ponavadi pride do nastanka akcijskega potenciala.
Živec je sestavljen iz več živčnih vlaken z različnimi pragovi vzdraženja. Šibki signali tako vzdražijo le določena vlakna, najmočnejši pa vsa vlakna. Akcijski potencial živca je vsota potencialov vseh vlaken.
3.4 Razdraženje, akcijski potencial in refraktorna perioda
Slika 3: akcijski potencial
Če membrano vznemiri dražilni impulz, postane celica aktivna. Zaradi nenadne prepustnosti za natrijeve ione začnejo ti vstopati v celico in poskušajo doseči ravnotežno stanje koncentracij. Tako se za kratek čas na mestu dražilnega impulza notranja napetost spremeni iz negativne v pozitivno. Ta pojav imenujemo depolarizacija, ki ji sledi repolaziracija, omogočijo jo aktivne črpalke v membrani in velika prepustnost za kalijeve ione, ki prodirajo v obratni smeri natrijevim zaradi obrnjenega potenciala. Skupni pojav obeh imenujemo »akcijski potencial« (slika 3). Akcijski potencial se pojavi le v primeru, da je signal vzdraženja dovolj močan, torej nad pragom vzdraženja. Trajanje akcijskega potencial v živčnih celicah je okoli 1 ms, čas repolarizacije je večji od časa depolarizacije. Po depolarizaciji potrebuje vlakno nekaj časi, da si opomore. V tem času ni sposobno prevajati novega signala tudi v primeru dovolj velikega dražljaja. Ta čas imenujemo refraktorna doba.
Nivo depolarizacije, pri kateri se začne akcijski potencial imenujemo prag depolarizacije. Živčna celica prenaša informacijo po zakonu »vse ali nič«. Če je vzdražena pod določenim pragom (okoli –55 mV), se za dražilni signal ne zmeni, nad tem pragom pa reagira s polno silo. Prag je odvisen od razdražljivosti celice, ki se lahko spreminja v odvisnosti od prisotnih inhibitornih ali pospeševalnih nevrotransmiterjev ali drugih posrednikov.
Dražljaji, ki povzročajo razdraženje so lahko notranjega ali zunanjega izvora, npr. zvok, svetloba, temperatura, spremembe koncentracij v krvi,…
Akcijski potencial se po živčni celici razširja v obe smeri, proč in proti celični somi. Ker so informacijo sposobni prenašati na druge celice le živčni končiči, pa bo eden izmed teh umetnih signalov (naravni signal vedno potuje v smeri od dendrita do živčnih končičev) izzvenel v prazno. Po velikosti je akcijski potencial 5 –10 krat večji, kot je potrebno za razdraženje sosednega dela celice.
Čas, ki ga celica potrebuje, da si opomore od prejšnjega dražljaja imenujemo refraktorna perioda (okoli 0.5 s za sesalce). Če pride naslednji dražljaj prehitro, znotraj te periode, se ne bo prenesel naprej.
3.5 Prenos signala na druge celice
Živčni končiči se končajo v odebelitvah, ki tvorijo specializiran kontakt z naslednjo celico. Če je to spet živčna celica imenujemo odebelitev presinaptični končič, kontakt pa sinapsa (slika 4), v primeru mišice imenujemo kontakt motorična ploščica. Presinaptični končič in postsinaptična celica nista v tesnem stiku, temveč ju ločuje sinaptična reža. Električni impulz sproži fiziološke spremembe, ki iz presinaptičnega končiča iztisnejo kemikalijo imenovano nevrotransmiter. Ta zaradi difuzije prestopi režo in povzroči elektrokemijske spremembe na postsinaptični celice, ki povzročijo nastanek (ali ga zavirajo) postsinaptičena akcijskega potenciala.
slika 4: sinapsa me dvema celicama
3.6 Prenos informacije na mišico
Ko akcijski potecial doseže živčne končiče v motorični ploščici (tu gre za prečno progaste mišice), se iz njih izloči (tam je prisoten v veziklih) nevrotransmiter acetilholin, ki nato difundira čez sinaptično vrzel do receptorja na postsinaptični (mišični) membrani. Na ta prenos vpliva količina Ca+2 v bližini membrane, ob njenem pomanjkanju je izločanje acetilholin mnogo manjše. Spoj z receptorjem nato poveča odprtje Na+ in K+ kanalov, kar povzroči pojav depolarizacije v membrani, ki se nato širi vzdolž tkiva. Motorična ploščica je primer kemijske sinapse, kjer se signal prenese na naslednjo celico s pomočjo kemijske spojine.
Regulacija gladkega mišičja se razlikuje od prečno progastega, nadzira ga namreč sistem, ki ni pod našim zavestnim nadzorom (avtonomni živčni sitem) in ki skrbi za delovanje notranjih organov in žlez. Ta sistem vsebuje simpatična in parasimpatična vlakna. Sama aktivnost mišic se javlja spontano, brez impulza vzdraženja, živčni impulzi zgolj spreminjajo frekvenco delovanja. Poleg acetilholina, je kot nevrotransmiter prisoten tudi noradrenalin.
3.7 Centralni živčni sitem
Procesi, ki potekajo v centralnem živčnem sistemu so podobni tistim v perifernem, razlika nastopi v primerjavi živčnih celic in njihovih povezav ter uporabljenih nevrotransmiterjih. Živčne celice so manjše, njihove sinaptične povezave pa mnogo številčnejše (tudi do 20.000 na celico). Medtem, ko ima motorična ploščica pospeševalne odlike (vzbuja mišico), so tukaj sinapse razdeljene na inhibitorne in pospeševalne, za posrednika pa so izbrane zelo različne molekule (norepinefrin, GAPA). V primeru inhibitorne sinapse pride v postsinaptični membrani do lokalne hiperpolarizacije, ki jo povzroči inhibitor. K+ izhajajo iz celice, vanjo pa vdirajo Cl-. Razdraženje celice je sedaj odvisno od vsote vseh prejetih signalov.
Za to izredno kompleksno delovanje je seveda potrebna energija, tako je pretok krvi v možganih kar do 7-krat kot v drugih predelih telesa.
Tudi mielinski ovoj v centralnem sistemu je drugačen od perifernega, celice naj bi imele drugačne vloge (trenutno še ni prišlo do konsenza, katere so te vloge), prav tako pa vpliva na nastanek akcijskega potenciala tudi drugi signali, kot npr. hormoni, ki delujejo s svojo prisotnostjo v izvencelični tekočini, v samih živčnih celicah pa jih ni.
3.8 Vegetativni sistem
Vegetativni sitem uravnava delovanje notranjih organov. Delimo ga na simpatični in parasimpatični del (slika 5), prvi vpliva na delovanje ciljnega organa pospeševalno, drugi zaviralno. Some živčnih celic obeh se nahajajo v ganglijah, v bližini hrbtenjače. Postganglijski simpatična vlakna so dolga in delujejo na več organov naenkrat (ganglija je v bližini hrbtenjače), medtem ko so pri parasimpatičnem sistemu kratka in delujejo zgolj na ciljni organ (ganglije so v bližini tega organa). Delovanje obeh sistemov je antagonistično, njuno delovanje pa sešteva in tako določa delovanje organa.
Slika 5: Parasimpatični in simpatični sistem
Hipotalamus je tisti del velikih možganov, ki je odgovoren za regulacijo v notranjosti organizma, upravlja skoraj z vsemi homeostatskimi funkcijami (samoregulacija).
3.9 Senzorni sistem
Da bi lahko organizem deloval v zunanjem svetu, mora iz njega prejemati informacije. To mu omogočajo receptorji, ki so lahko specialne živčne celice ali prosti živčni končiči. Obstaja več vrst receptorjem: za dotik, toploto, bolečino, svetlobo, okus,… Ti receptorji imajo zelo nizke pragove razdraženja za specialne dražljaje. Če je dražljaj dovolj močan, pride v celici do akcijskega potenciala, ki se nato prenese po senzornih živčnih vlaknih v centralni živčni sitem
4 Hormoni in endokrine žleze
4.1 Hormoni
Hormoni so kemične, ki jih tvorijo določene endokrine žleze in drugi organi ter nato spuščajo v krvni obtok. Po krvi potujejo do oddaljenih celic, kjer sprožijo za hormon značilne biološki učinek, ki pa je seveda odvisen od hormonskih receptorjev v celicah. Celični odgovor na hormon namreč uravnavajo geni.
Poznamo več vrst hormonov: peptidne in proteinske, lipidne in v obliki aminov ali aminokislin. Peptidni hormoni delujejo preko receptorjev v celični membrani.Število receptorjev je odvisno kar od same koncentracije hormonov, v nekaterih primerih premo, v drugih obratno sorazmerno. Hormon se veže na receptor, povzroči aktivacijo encima adenilciklaze, ki nato pretvori ATP v cAMP v citoplazmi, ki se nato veže na kinaze. Nato se sprostijo katalitične podenote kinaz, začne se fosforilacija beljakovin, ki ji sledi celični odgovor (za vse našteto je potreben Ca, mehanizmi njegovega vstopa v celico niso dodobra raziskani). Steroidni in ščitnični pa prosto vstopajo v celico, kjer se vežejo na receptorje v citoplazmi. Pri steroidnih preide sistem hormon-receptor v celično jedro in se veže na DNA. Sledi mRNA, ki potuje do ribosoma, sledi sinteza beljakovin. Tudi delovanje ščitničnih hormonov je vezano na sintezo beljakovin.
Hormoni iz mesta izločanja do ciljne celice potujejo po krvi, limfi ali medcelični tekočini, prosti ali vezani na beljakovino (steroidni hormoni).Le prosti hormon je lahko aktiven, vezani so nekakšna zaloga hormonov.
Tvorba hormonov je pod vplivom določenih regulacijskih mehanizmov. Hormoni lahko sami ali s svojimi metaboličnimi produkti vplivajo na lastno regulacijo (povratna zveza)
Med hormoni in nevrotransmiterji obstaja povezava. Adrenalin (nevrotransmiter) se npr. tvori v endokrinih celicah, živčni dražljaji pa spodbudijo tvorbo in izločanje nekaterih hormonov, npr. inzulina.
4.2 Hipotalamus in hipofiza
Najpomembnejšo povezava med živčnim in endokrinim sistemom predstavlja hipotalamus, del centralnega živčnega sistema, ki je obenem tudi endokrina žleza. Majhni nevroni v hipotalamusu sintetizirajo in izločajo hormone, ki uravnavajo izločanje hormonov prednjega režnja hipofize. Hipotalamus in hipofiza sta funkcionalno in anatomsko tesno povezana.
Hipotalamus je pod nadzorom centralnega živčnega sistema in opravlja poleg endokrinih tudi mnoge nevronske funkcije (v zvezi s prehranjevanjem, žejo, čustvi,…). Pod vplivom njegovih hormonov, ki se do hipofize prenašajo s pomočjo izredno gosto razvitega kapilarnega sistema, (somatostatin, razni sproščevalni hormoni,…) pride do izločanje hipofiznih hormonov (rastni hormon, prolaktin, acetilholin,…), ki vplivajo direktno na telesne celice, poleg tega pa tudi na druga endokrine žleze in spodbujajo ali zavirajo izločanje njihovih hormonov.
4.3 Endogeni opioidi
Poznamo več vrst endogenih opioidov: endorfine, pentapeptide in dinorfine. Antagonist teh opioidov je nalokson, ki se uporablja v več raziskavah za dokazovanje izločanja določenih hormonov. Ti hormoni povečajo izločanje rastnega hormona in prolaktina, zmanjšujejo pa izločanje sproščevalnega hormona kortikotropina. Njihova povečana prisotnost lahko viša prag bolečine in pomirja.
4.4 Ščitnica, trebušna slinavka, nadledvični žlezi, žleze za regulacijo izločanja kalcija in spolne žleze
Ščitnica je ena izmed najpomembnejših človeških žlez. Njeno delovanje vpliva na rast in razvoj (celo na izgradnjo centralnega živčnega sistema in mielizacijo aksonov, kar je znova dokaz za veliko povezanost med sistemoma), ima še presnovne termogene učinke ter vpliva na delovanje srca.
Paratiroidne žleze (obščitnice) skrbijo za metabolizem Ca, ki je izredno pomembne za delovanj endokrinega sistema (spet samoregulacija), živčnega sistem in za zgradbo kosti.
Pankreas je žleza, ki skrbi za raven sladkorja v krvi. V pomoč ji je hormon inzulin, ki omogoča vstop glukoze v tkivo, kjer se ta oksidira ali uskladišči kot glikogen v mišicah ali jetrih. Najmočneje se inzulin izloča po absorpciji hranil po obroku.
Nadledvični žlezi skrbita za izločanje steroidnih hormonov, ki se kasneje razgradijo v aktivnejše molekule, npr. kortizol. Njuno delovanje je delno pod nadzorom hipofize in hipotalamusa, kot tudi pri večini drugih žlez. Glavna vloga žlez leži v odzivanju v stresnih situacijah (hormon noradrenalin, adrenalin).
Testis ima dve pomembni funkciji, razvoj moških spolnih organov in drugih sekundarnih spolnih znakov ter tvorbo semenčic. Obe funkciji testisov sta odvisni od delovanja hipotalamusa in hipofize. Najpomembnejši hormoni so testosteron, dihidrotestosteron in estradiol.
Ovarij je žleza, kjer se razvijajo spolne celice ter sproščajo steroidni hormoni, ki omogočajo reprodukcijo in imajo hkrati vrsto metabolnih učinkov. Kakor testis, je tudi ovarij povezan s hipotalamusom in hipofizo. Najpomembnejše vrste hormonov v ovariju so estrogeni, androgeni in progestini.
Slika 6: nekatere pomembnejše endokrine žleze in njihove funkcije
5 Akupunktura
5.1 Meridiani, pretok energije, antična teorija
Po starokitajski filozofiji je s teorijo yin-yang mogoče razložiti vsi dogodki v vesolju. Bistvo kitajske medicine je proučevanju energije, ki teč skozi človeka, energije, ki se imenuje Qi. In teče po kanalih, ki se imenujejo meridiani. Ti meridiani niso povezani z nikakršnim anatomskim sistemom človeka! Na meridianih se nahaja po nekaterih štetjih tudi do 400 akupunkturnih točk, uporabnih za različna zdravljenja ali detekcijo bolezni. Bolezen pa pomeni blokado v energijskem pretoku, v razmerju med yin in yang, torej je prišlo do pomanjkanja ali viška ene izmed njih. Kozmološka interpretacija petih elementov (voda, drevo, ogenj, zemlja in kovina) so tisti, ki odločajo o zdravstvenem stanju človeka. Oni in seveda njihove yin/yang značilnosti. Po tej starodavni teoriji je v telesu dvanajst meridianov, ki jim pripadajo posamezni organi in osem dodatnih meridianov, od katerih sta predvsem dva zelo pomembna za zdravljenje (potek posameznih organskih meridianov je na sliki 7). Na teh meridianih ležijo akupunkturne točke in skozi njih naj bi se pretakala energija qi. Za potovanje skozi vse meridiane potrebuje energija 24 ur. Starodavna kitajska medicina je izrazito holistična in mistična, zatorej ni čudno, da se le počasi vriva v zahodno prakso. V razvitih državah se sicer akupunktura vedno bolj uveljavlja kot alternativna veja medicine, raziskave o dejanskih merljivih učinkih (in ne le psiholoških, kot mnogi poudarjajo) akupunkture so šele v začetnem stadiju, četudi čedalje pogostejše. Ena od glavnih pomanjkljivosti, ki jih ima akupunktura za zahodne zdravnike je, da se ne da izmeriti človekove »energije«, yina ali yanga, nekateri zagovorniki pa trdijo, da mehanizmov delovanja sploh ni potrebno razumeti, pomembno je le, da stvar deluje. A za razmišljajoče ljudi je seveda bolje, če mehanizem delovanja poznajo, saj jo lahko tako dosti učinkoviteje uporabijo. Tudi antični zdravilci so se le počasi lotevali zdravljenja in današnje »znanje« je posledica premnogih let poskusov na bolnikih in ugotavljanja najbolj učinkovitih točk. Tudi oni so si morali čudno učinkovitost zabadanja igel nekako razložiti.
5.2 Današnje akupunkturne metode
Danes se uporablja klasična akupunktura z uporabo več različnih vrst igel (glede na položaj akupunkturne točke v telesu), laserska akupunktura, akupresura, elektroakupunktura (ima trenutno veliko zagovornikov predvsem v znanstvenih krogih ZDA) in ušesna različica, ki se imenuje aurikuloakupunktura, ki temelji na predpostavki, da je uho pomanjšana izvedba človeka, zato se naj bi na njem uporabljene točke dotikale celotnega človeškega telesa.
žolč
želodec
pljuča
debelo črevo
srce
perikard (ni organ)
tanko črevo
Sanjiao (ni organ)
ledvica
mehur
vranica
jetra
Slika 7: 12 glavnih meridianov
Večina akupunkturnih točk se nahaja v t.i. prostih živčnih končičih, ki potem vodijo naprej v centralni živčni sistem., nekatere uporabne točke pa se nahajajo tudi na področjih brez teh končičev, kar pomeni, da bi morale delovati na nek drug senzorni sistem.
5.3 Nevrohormonska teorija
Nevrohormonska teorija je trenutno tista, s katero razlagajo pojave v povezavi z akupunkturo, čeprav je jasno, da zgolj s pomočjo te teorije ni mogoče razložiti niti polovice učinkov. Zelo uporaben pa je pri razlagi nevroanalgetičnih učinkov, ki jih ima predvsem elektroakupunktura. Po tej teoriji meridianski sistem ne obstaja, za učinke je krivo le oživčenje akupunkturnih točk. Ne more npr. razložiti aurikuloakupunkture. Namesto 365 akupunkturnih točk je uporabnih zgolj okoli 80, vse so motorne točke, v bližini stika med živcem in mišico.
Pri uporabi akupunkturne v analgetične namene (dvigovanje pragu bolečine) se za najpomembnejše izkažejo periferni živci, ki prevajajo akupunkturne signale v centralni živčni sitem, tam pa pride do (hipotalamus) izločanja endorfinov, hormonskih snovi, ki imajo podobne lastnosti kot opijati, med drugi zvišujejo prag bolečine. Ko so ob uporabi akupunkture blokirali periferni sistem, ni prišlo do nikakršnih analgetskih učinkov, prav tako ni prišlo do nikakršnih analgetskih učinkov ob uporabi naloksona, antagonista za izločane hormone, kar daje nevrohormonski teoriji kljub vsem pomanjkljivostim pridah resničnosti, vsaj oprijemljivosti.
5.4 Uporaba akupunkture v analgeziji in anesteziji
Poleg klasične akupunkture, se v analgeziji uporablja predvsem elektroakupunktura, ki prodira tudi v nekaterih ostalih področjih uporabe. Eden izmed pionirjev na tem področju, G. Ulett [6], je preizkušal različne frekvence in jakosti delovanja elektroakupunkture na izločanje možganskih nevropeptidov, ki dvigujejo prag bolečine.Uporabil je točke Hoku (L1-4) in Zusanli (ST-36) na študentih – prostovoljcih in dokazal dvig pragu bolečine. Dve uri po terapiji se je prag bolečine vrnil na osnovno raven, kar je kazalo, da so povzročitelji res hormonske narave. Več poskusov je bilo izvedenih na podganah. Ugotovitve so sledeče:
• Elektroakupunktura in morfij v analgeziji se poslužujeta podobnih mehanizmov
• Hormoni povzročitelji izhajajo iz centralnega živčnega sistema
• Efekt akupunkture najverjetneje potrebuje kot posrednika do opioidnih receptorjev beta-endorfin, medtem ko morfij deluje direktno na receptorje
• Višje frekvence (100 Hz) so bile uporabnejše za dosego izločanja dinorfinov, nižje (2,15 Hz) za izločanje enkefalinov (uporabljena je bila amplituda 3 V, 30 minut vzbujanja)
• Elektroakupunktura je bila uspešnejša (mnogokrat) od navadne, a zgolj tako uspešna kot kožna živčna stimulacija (brez vboda)
• Poskusi so potrdili, da bi bilo mogoče elektrakupunkturo uporabiti kot dodatek k anesteziji, kar bi pripomoglo k znatnem zmanjšanje potrebnih anestetikov
Uporabljena je bila tudi pri zdravljenju depresije, odvisnosti, rehabilitaciji in želodčnih težavah. Povsod naj bi pripomogla k boljšemu počutju, čeprav podatkov o resnični uspešnosti primanjkuje.
Nekateri viri navajajo, da se na Kitajskem danes opravi kar 90 % vseh operacij z uporabo akupunkture. Tisti malce bolj zanesljivi to številko zavračajo, resničnih naj bi bilo okoli 15 %, pa še to manjših postopkov in ob uporabi anestetikov. Vseeno bi lahko uporaba elektroakupunkture v anesteziji prinesla napredek predvsem v zmanjšanju količine uporabljenih »strupenih« anestetikov.
5.5 Teorija morfogenetske singularnosti in elektromagnetne lastnosti meridianov
Zagovorniki te teorije se sklicujejo na izmerjene lastnosti akupunkturnih in meridianskih točk, ki imajo zelo visoko prevodnost kot posledica njihovega položaja v bližini t.i. »gap junctions«, proteinskih stikov med celicami, po katerih poteka medcelična komunikacija. Dodatno je bilo za akupunkturne točke ugotovljeno, da imajo višjo temperaturo izločanje CO2 [9].
Točke v bližini teh stikov imajo zaradi svojih lastnosti visoko gostoto električnega toka, pride celo do nezveznega skoka. Nekatere točke na glave pa izkazujejo podobne magnetne lastnosti, kjer lahko magnetni pretok iz površine glave prodre v telo. Veliko od teh točk ne leži v bližini kateregakoli živca, njihov ugoden vpliv pa je bil prikazan. Te točke povezujejo z razvojem človeškega zarodka, torej z embrionalnim razvojem. Za razvoj v tem obdobju skrbijo t.i. centri organizacije s podobnimi lastnosti kot jih imajo akupunkturne točke odraslega človeka. Po tem, ko ti centri opravijo svoje delo, jih telo ne potrebuje več. Meridiani naj bi bili ostanki povezav med temi centri, akupunkturne točke pa tiste točke, v bližini katerih je ostalo največ medceličnih proteinskih stikov.
Organizacijski centri se največkrat pojavijo na ekstremnih koncih človeškega telesa, tako se da razložiti tudi veliko število ušesnih akupunkturnih točk, ki jih nevrohormonska teorija ne more. Prav tako je možno na ta način razložiti različne načine vzbujanja teh točk in meridiansko komunikacijo, ki lahko preko ostankov organizacijskih centrov potekala še v odraslem človeku. Tudi polarni efekt akupunkture (pozitivno vzbujanja daje inhibitorni efekt, negativno pa obratnega) je na ta način razložljiv.
Naslednik morfogenske teorije je nevrotalamična, ki dokazuje meridiansko nasledstvo Speemanovega organizatorja, primitivnega sklopa celic, ki igra pomembno vlogo v začetnem embriološkoem razvoju, spusti pa se še dlje. Dokaze išče tudi v mitozi prvih embrionalnih celic, položaju kromosomov v celičnem jedru in njihovo prostorsko razporeditvijo. Teorija konča s trditvijo, da obstaja v možganih del, ki je povsem podoben (po obliki) človeškemu zarodku in ki lahko (nastal je kot naslednik Speemanovega organizatorja) kontrolira delovanje celotnega telesa.
7 Zaključek
Delovanje telesa predstavlja nedeljivo celoto, v kateri opravljajo vlogo prav vsi organi v njem. Ti organi so med seboj tesno povezani, zato si njihovega delovanja ne smemo predstavljati v neodvisni obliki. Lep primer sta delovanje živčnega in endokrinega sistema, ki ju v medicini sedaj raje imenujejo s skupnim imenom nevroendokrini sistem. Kot glavna sistema v medcelični in medorganski komunikaciji sta seveda izredno pomembna za ohranjanje homeostaze, ravnovesja v človeškem organizmu, prvi s pomočjo živčnih impulzov in električne oblike signala (v povezavi s kemično), drugi predvsem s kemično obliko – hormoni.
Nevrohormonska teorija je, ki delovanje akupunkture predstavlja zgolj s pomočjo delovanja živčnega sistema in endokrinih žlez je trenutno še vedno v prevladi nad drugimi, ki si želijo širšega, bolj enotnega odgovora. Elektromagnetne, temperaturne in druge posebne lastnosti akupunkturnih točk in primeri čudežnih ozdravljenj dajejo trenutno prednost novim teorijam. Kdorkoli bo na koncu imel prav, je jasno, da akupunktura vsako leto bolj očitno vstopa v svet medicine, slovenska obupna zakonodaja in konzervativno trmarjenje medicinske stroke pa omogočajo zgolj dobiček mazačem in šarlatanom, ki se z njo ukvarjajo brez potrebnega znanja, kot posledica tega pa seveda trpi pacient.
Prispevek je bil objavljen na portalu publikacije.net